40 let od prve presaditve ledvice v Sloveniji
Letos mineva 40 let od prve presaditve ledvice v Sloveniji, saj so 16. aprila 1970 v Kliničnem centru Ljubljana prvemu bolniku pri nas, pa tudi na območju nekdanje Jugoslavije, presadili organ. S tem je slovenska medicina uspešno sledila razvoju v svetu, saj velja, da so prvo uspešno presaditev ledvice v svetu izvedli leta 1954, in sicer pri bratih enojajčnih dvojčkih, za drugi mejnik pri presaditvah ledvic pa velja leto 1959, ko so prvič presadili ledvico pri dvojajčnih dvojčkih.
Na obletnico nas je opozoril prof. dr. Ludvik Ravnik, ki je sodeloval v ekipi kirurgov za to presaditev. Prav tako se je prof. dr. Ravnik v zgodovino vpisal kot eden od pionirjev hemodializnega zdravljenja pri nas.
Od dialize do transplantacije
Prvo hemodializo bolnika z akutno odpovedjo ledvic so v KC Ljubljana izvedli 27. aprila 1959. »To so bili najtežji bolniki po pankreatitisu, poškodbah, krvavitvah, diareji, ženske s sepso po abortusu, ki so ga izvedle same, zastrupljeni z živim srebrom, tabletami ... Na dializo v Klinični center Ljubljana so prepeljali tudi poškodovane s sindromom crash po potresu v Skopju leta 1963, saj drugje v Jugoslaviji dialize še niso opravljali,« se spominja danes 88-letni urolog. Dializo so takrat izvajali urologi, v prvih desetih letih, dokler niso z odprtjem dializnega centra leta 1970 v KC Ljubljana dializiranja prevzeli nefrologi in začeli zdraviti tudi bolnike s kronično odpovedjo ledvic, so opravili okoli tisoč akutnih dializ. »Čez dan smo operirali, popoldne smo delali v ambulanti na Polikliniki, po 19. uri pa smo začeli pripravljati bolnika za dializo in dializni aparat,« se profesor spominja tedanjega napornega in neplačanega nočnega dela. Pacientu so v tistih časih morali pristop za dializo žili preparirati za vsako dializo posebej, po končani dializi pa so morali žile spet zašiti.
Prav zaradi težav z žilnim pristopom so začeli razmišljati o presaditvi ledvice. »Imeli smo pacienta, ki ni več premogel primernih žil za opravljanje dialize. Najprej smo uporabili žile na roki, potem na nogi, nato smo uporabili tudi vratno veno, toda to ni bilo v redu. Pacient bi umrl, ker ga nismo mogli več dializirati. Potem smo njegovi materi povedali, da je edina možnost, da mu podari svojo ledvico.« Mati, 56-letna gospa, je v to privolila. Tipizacija tkiva – leta 1969 je na Zavodu za transfuzijo v Ljubljani že začel delovati laboratorij za tipizacijo tkiv, kar je omogočilo tudi razvoj transplantacijske dejavnosti – je potrdila, da je primerna darovalka, pregled njene ledvične funkcije pa je pokazal, da je ena ledvica delovala slabše od druge. Ker je pri darovalcu vedno treba ohraniti ledvico z boljšo funkcijo, so odvzeli slabše delujočo ledvico. »Mislim, da je bil to tudi vzrok, da je ledvica po presaditvi začela izločati urin z zakasnitvijo,« se spominja Ravnik. Bolnik je žal potem umrl; rentgenska preiskava je odkrila virusno pljučnico.
Ekipo urologov, ki je sodelovala pri prvi transplantaciji, je vodil prof. dr. Slavko Rakovec, ekipo žilnih kirurgov pa prof. dr. Miro Košak. Rakovec se je potem upokojil, njegovo delo je nadaljeval Ludvik Ravnik.
Katero zdravljenje je učinkovitejše?
Smrt bolnika je bila za zdravnike razočaranje, saj je presaditev operativno uspela. »Presaditev tehnično sploh ni bila problem. Bili smo navajeni odstranjevati ledvice zaradi različnih vzrokov: tuberkuloze, hidronefroze, ledvičnih kamnov, tumorjev ..., to smo delali vsak dan,« pove urolog. Zato so bili nekako nejevoljni, pravi, da so urologom nefrologi, ki so takrat zagovarjali zdravljenje z dializo, odvzeli primat, ker so vedeli, da to ne bo pomenilo razvoja transplantacijske dejavnosti, kot so si ga urologi zamislili. »Vedeli smo, da lahko bolnik, ki mu presadimo ledvico, ob zdravljenju z imunosupresivnimi zdravili živi normalno življenje, če se zdravi s hemodializo trikrat na teden, pa je to zelo zahtevno in tudi zelo drago zdravljenje.« Nefrologi so šele po nekaj letih, ko je bilo že opazno pomanjkanje dializnih aparatur, dali pobudo za več presaditev, pravi. Razvoj je šel v prid presaditvam, »in če pogledate skandinavske države, je tam več ledvičnih bolnikov presajenih, kot pa se jih zdravi z dializo,« z zadovoljstvom pove Ravnik.
Naslednje presaditve ledvic so v KC Ljubljana opravili v letih 1972 in 1976. Večina zgodnjih presaditev ledvic je bila zelo uspešna, kažejo podatki, ki so jih zbrali v Zvezi društev ledvičnih bolnikov Slovenije. Bolnikoma, ki so jima ledvico presadili leta 1972, sta služili enemu 22 let, drugemu pa 25 let. Še uspešnejši sta bili presaditvi leta 1976: enemu bolniku je ledvica delovala 32 let, drugemu pa deluje še danes in je s 34 let delujočo presajeno ledvico slovenski rekorder – pa tudi v svetu ni veliko bolnikov, ki bi jim presajeni organ deloval tako dolgo.
Od živih k umrlim darovalcem
Te organe so bolnikom podarili njihovi živeči sorodniki. Prvo presaditev ledvice, ki jo je podaril umrli darovalec, so v Ljubljani opravili leta 1978. Organ so odvzeli umrlemu darovalcu v bolnišnici na Reki, kjer je tisti čas deloval močan transplantacijski center. Presaditev ni bila uspešna. »Ko sem dobil tisto ledvico, sem dvomil, ali naj jo vsadim ali ne, ker ni bilo podatkov, koliko časa je preteklo od prekinitve krvnega obtoka umrlega darovalca do priprave ledvice za presaditev, čas tako imenovane tople ishemije je bil po mojem mnenju predolg. Ko so mi z Reke sporočili, da je bila neuspešna tudi presaditev druge ledvice istega darovalca, ki so jo opravili pri njih, me je to pomirilo, saj je pomenilo, da smo presaditev tehnično dobro opravili in neuspeha niso povzročili operaterji,« se spominja Ravnik.
Po tej presaditvi je nekaj urologov odšlo na Dunaj, kjer so se učili odvzema in presaditve kadavrske ledvice. Tako so bili usposobljeni in so želeli presajati, vendar tedaj republiška zakonodaja ni dovoljevala odvzema organov umrlim darovalcem. »Opravili smo veliko sestankov na republiškem sekretariatu za zdravstvo, naj pravniki vendarle to zakonsko uredijo. Sam sem bil dvakrat tudi pri prof. Milčinskem, ki je vodil Inštitut za sodno medicino, vendar je bil do presaditev kadavrskih ledvic zadržan,« se spominja Ravnik. Zakon, ki je omogočil odvzem organov umrlim darovalcem, smo v Sloveniji sprejeli leta 1985 kot predzadnja republika v Jugoslaviji, pa čeprav je Slovenija prva začela izvajati moderno zdravljenje s presajanjem organov, je povedal. Prvo presaditev ledvice umrlega darovalca, ki so jo odvzeli v Sloveniji, so opravili leta 1986.
Ludvik Ravnik je po upokojitvi prof. Rakovca leta 1970 prevzel vodenje urološkega oddelka in ga vodil do svoje upokojitve leta 1987. Načrtoval je, da bi v KC Ljubljana opravili približno 30 presaditev na leto. Želel je tudi, da bi čim več urologov znalo presajati ledvico, predvsem pa eksplantirati, odvzeti organ. Tako je želel ustanoviti mobilno skupino zdravnikov iz Kliničnega centra, ki bi v bolnišnicah, kjer bi imeli umrlega darovalca organov, izvedli odvzem in organe pripeljali s sabo v Ljubljano, kjer bi jih presadili. Zamisel ni zaživela, ker v bolnišnicah ni bilo dovolj odziva.
Presaditve ledvic živih darovalcev pa so potekale tako, da je ekipa treh urologov odvzela ledvico darovalcu, sočasno so trije žilni kirurgi v sosednji operacijski sobi prejemnika pripravljali za presaditev. »Bili smo v stalnem stiku, da smo vedeli, kako daleč je katera ekipa, vse s ciljem, da bi bil čas od odvzema ledvice do presaditve čim krajši, kar je pomembno za dobro delovanje presajene ledvice,« pravi Ravnik. Ko so darovalcu odvzeli ledvico, jo je pripravil s collinsovo raztopino, ohlajeno na štiri stopinje Celzija, da je bil organ pripravljen za presaditev.
Za promocijo darovanja organov
Profesorja zelo veseli razvoj transplantacijske dejavnosti v zadnjih desetih letih, potem ko je Slovenija leta 2000 postala članica Eurotransplanta, evropske povezave, s katero izmenjujemo organe. Sam je že leta 1985 kot član sodeloval na kongresu Eurotransplanta v Helsinkih.
Med svojim delom si je profesor ves čas prizadeval, da bi se ljudje vpisali med možne darovalce organov. Ludvik Ravnik je bil tudi zdravnik številnih športnih ekip in kot tak je imel stike z novinarji. Spominja se, da so novinarji nekdanjega Teleksa pridobili 269 kolegov in drugih ljudi, da so se na Rdečem križu vpisali med darovalce.
»Presaditev organa je tako uspešno zdravljenje kroničnih bolnikov, da bi morali vedno znova promovirati darovanje organov. Zato me onesrečuje, da je bil pred nedavnim ovržen predlog sprememb zakona o darovanju organov. Ministru za zdravje zamerim, da ni poučil parlamentarcev, da to ni nič posebnega, saj bi morali tisti, ki so izrecno proti darovanju, samo sporočiti svojemu zdravniku, da ne želijo darovati organov po smrti. Ne razumem, da smo tako nesposobni ljudem razložiti, za kaj gre,« še pove upokojeni zdravnik.
Besedilo in foto: Mojca Lorenčič
foto
Ludvik Ravnik se je kot urolog ukvarjal s kirurgijo prostate, tumorjev na ledvicah, zdravljenjem moške neplodnosti, uvedel je zunajtelesno razbijanje ledvičnih kamnov ... »Na srečo sem potreboval samo pet ur in pol spanja na dan in sem lahko preostali čas delal. Tako sem bil utrujen, da sem imel občutek, da je pol mojega življenja kot sanje,« pove danes. Ko je kot zdravnik potoval s športniki, je v vsakem kraju navezal stik z urološko kliniko in si šel ogledat, kako delajo, da je lahko primerjal, kje je urologija v Ljubljani – in zmeraj bolj je bil ponosen. »O tem običajno premišljujem v zgodnjih jutranjih urah, ko sem svež. Ko pomislim, koliko ljudem smo pomagali in jim rešili življenje, si rečem, da se je splačalo živeti,« ganjen pove Ludvik Ravnik danes.
okvir
Od leta 1970 pa do 1986, ko je zakon dopustil odvzem organov umrlim darovalcem, so po podatkih Zavoda za presaditve organov in tkiv Slovenija Transplant v UKC Ljubljana presadili 43 ledvic živih darovalcev in le eno ledvico umrlega darovalca, po tem letu pa se je tehtnica začela premikati v smer presajanja ledvic umrlih darovalcev. Od leta 1998 pa do danes so tako v UKC Ljubljana presadili le dve ledvici živih darovalcev. Do konca leta 2009 so v Sloveniji presadili 686 ledvic umrlih darovalcev in 126 ledvic živih darovalcev.
|