Nadomestno zdravljenje z dializo
Kronična ledvična bolezen pomeni napredujoče in nepovratno slabšanje ledvičnega delovanja, ki lahko privede tudi v dokončno odpoved ledvic, ko bolnik potrebuje nadomestno zdravljenje z dializo oziroma presaditvijo ledvice.

Pot do dokončne odpovedi ledvic  je lahko različno dolga: od nekaj mesecev do nekaj desetletij, odvisno od vzroka bolezni in zadosti zgodnjega pričetka zdravljenja. Če se bolnik z odpovedjo ledvic ne bi zdravil, bi se zastrupil in umrl. Zato potrebuje dosmrtno nadomestno zdravljenje.

Poznamo dve vrsti dialize: hemodializo in peritonealno dializo.
Hemodializa
Hemodializo izvajajo v dializnih centrih in pomeni čiščenje krvi s pomočjo umetne ledvice. Da lahko izvajajo postopek, bolniku najprej naredijo fistulo, kar pomeni, da mu na podlahti roke z manjšim operativnim posegom spojijo veno in arterijo, s čemer omogočijo večji pretok krvi. V fistulo med vsako dializo zbodejo dve igli: po eni kri odvzemajo in jo speljejo skozi umetno ledvico, ki kri čisti strupov in ostalih odpadlih snovi, ki jih iz krvi sicer čistijo ledvice in jih zdrav človek nato izloči z urinom, po drugi igli pa očiščeno kri vračajo v telo. Bolnik mora na dializo tri krat na teden, torej vsak drugi dan, postopek pa traja štiri do pet ur. Ker zdrave ledvice delujejo neprestano, to je 24 ur na dan, je tudi za dializnega bolnika dobro, da je dializa čim pogostejša oziroma čim daljša, zato se nekateri bolniki dializirajo dlje časa, tudi osem ur.

Ker pa hemodializa vendarle ni tako učinkovit način čiščenja krvi, kot so ledvice in ker so zaradi nedelovanje ledvic moteni nekateri drugi presnovni procesi v telesu, mora dializni bolnik upoštevati nekatere prehranske omejitve: izogibati se mora uživanju jedi, ki vsebujejo kalij (sveža sadje in zelenjava, krompir, suho sadje), fosfor (meso, mlečni izdelki, stročnice, ribe) in soli, ker ta povzroča zadrževanje vode v telesu. Zato mora zelo omejiti tudi pitje tekočin, saj ledvice več ne proizvajajo urina in vsa tekočina, ki jo bolnik zaužije s prehrano ali pitjem, ostane v telesu in jo iz krvi črpajo med dializo. Tak režim zdravljenja od bolnika zahteva veliko napora in prilagoditev življenjskega sloga. Z novimi spoznanji o prehranski vrednosti živil in ob vse učinkovitejših zdravili pa po v zadnjih letih tudi nekatere dietne omejitve postale manj stroge.

Peritonealna dializa
To je trebušna dializa, ki  jo bolnik izvaja sam na svojem domu. Poteka na   drugačni osnovi kot hemodializa: bolnik si v trebušno votlino vtoči dva litra posebne raztopine, v katero se potem skozi trebušno opno oziroma peritonej odlagajo strupene snovi, ki se kopičijo v telesu. To tekočino po nekaj urah bolnik iztoči iz trebušne votline in zavrže in ponovno vroči svežo raztopino. To ponovi štiri krat na dan. Da lahko izvaja ta postopek, mu mora kirurg predhodno skozi trebušno steno operativno vstaviti poseben kateter, skozi katerega bolnik potem vtaka in iztaka raztopino.

Na ta način je bolnik bolj neodvisen, saj mu ni treba dolgih ur preležati na dializi, mora pa biti discipliniran in pri menjavah raztopine zelo paziti na higieno, da v trebušni votlini ne pride do vnetja. Prav tako bolniku ni treba upoštevati tako stroge diete kot pri hemodializi, mora pa, če kam potuje, s seboj tovoriti veliko materiala, saj dnevno potrebuje vsaj osem litrov raztopine.

Peritonealno dializo bolnik lahko opravlja tudi s pomočjo posebnega aparata, medtem ko spi: pred spanjem kateter na trebušni votlini spoji s strojem, ki potem čez noč sam opravlja menjave in je bolnik čez dan prost ali pa opravi manjše število menjav.