CEAPIR je pripravil 12 minimalnih zahtev za zdravljenje kronične ledvične bolezni, ki bi jih morala upoštevati vsaka evropska država.
1. Splošni zdravniki (družinski zdravniki) naj bodo usposobljeni za zgodnjo prepoznavo kronične ledvične bolezni, še posebno pri skupinah pacientov z večjim tveganjem, da bi se upočasnilo napredovanje bolezni v zadnjo stopnjo – kronično odpoved ledvic. V skladu s smernicami naj splošni zdravniki bolnike s kronično ledvično boleznijo zgodaj napotijo na obravnavo k specialistu nefrologu in dietetiku.
2. Vsi bolniki s kronično ledvično boleznijo morajo imeti pravico do zdravljenja ustrezne kakovosti, in to ne glede na starost, spol, raso, jezik, kulturo, religijo in nezmožnost in ne glede na svoje zdravstveno stanje, duševne bolezni in socialno stanje.
3. Zdravljenje pacientov s kronično odpovedjo ledvic mora dosegati vse minimalne sprejete standarde kakovosti; cilj zdravljenja je doseganje najboljše mednarodne prakse zdravljenja. Zdravljenje naj poteka usklajeno, tako da vključuje vse strokovne profile: zdravnike, medicinske sestre, dietetike, psihologe, socialne delavce in druge.
4. Celotno zdravljenje mora biti v finančnem pogledu posamezniku dostopno na način, da zagotavljanje zdravljenja ne bo vplivalo na njegov položaj v družbi. To vključuje zagotavljanje zdravil, diete in prevoza v dializne centre ter dostop do zdravljenja v Evropi, ki ga potrebuje pri delu, izobraževanju in na počitnicah.
5. Jasno in natančno informiranje in izobraževanje pacientov je nujno na vsaki stopnji zdravljenja. Pacienti morajo biti celovito obveščeni o možnostih zdravljenja, ki so jim na voljo, preden dajo soglasje za konkreten način zdravljenja. Vsi pacienti morajo imeti ves čas pravico do neodvisnega drugega mnenja, prav tako bi morali informirani pacienti imeti pravico ustaviti ali zavrniti zdravljenje.
Sporočanje zaupnih informacij bližnjim mora potekati v skladu s pacientovimi željami.
6. Možnost rehabilitacije, ponovnega izobraževanja in usposabljanja naj bo na voljo vsem pacientom, da ohranijo občutek lastne vrednosti in položaja v družbi.
7. Vsi transplantacijski centri naj imajo odprt, jasen in razumljiv sistem dodeljevanja organov. Vsi pacienti, sposobni za presaditev, morajo imeti enak dostop do čakalne liste za presaditev ne glede na svoje zdravstveno stanje. Vse paciente bi morali oceniti, ali so primerni za presaditev, in to najbolj zgodaj, kar je možno. Vsi pacienti bi morali imeti enak dostop do preiskav, potrebnih za transplantacijo.
8. Vsi pacienti imajo pravico, da se zdravstveno osebje do njih vede vljudno in profesionalno. Vsi pacienti naj imajo dostop do svoje zdravstvene dokumentacije in pravico, da se ne strinjajo z zapisanim.
9. Vse zdravstvene oblasti naj spodbujajo prebivalstvo in zdravstvene delavce, da izkoristijo kar največ možnosti pri darovanju organov, in to tako pri umrlih kot pri živih darovalcih. Iz zdravstvenih sistemov bi morali odstraniti vse ovire ali nespodbude za darovanje organov. Vse darovalske družine naj imajo trajen dostop do svetovanja in pomoči.
10. Presaditev organa je treba vsem primernim pacientom z odpovedjo ledvic ponuditi kot prvo možnost zdravljenja. Za presaditev naj se upošteva vse možnosti, to je žive darovalce in umrle darovalce po možganski ali srčni smrti.
11. Prodaja in nakup človeških organov iz katerekoli države oziroma pravne ureditve morata biti prepovedana v vseh evropskih državah. Odvzemanje organov mora potekati v okviru nacionalnega zdravstvenega sistema. Transplantacijski turizem mora biti prepovedan.
12. Zaposliti je treba koordinatorje, ki bodo skrbeli, da bo prehod otrok oziroma mladostnikov s kronično ledvično boleznijo s pediatrične ravni zdravljenja na zdravljenje odraslih pacientov potekal gladko. Ti zdravstveni delavci morajo obravnavati tudi problematiko odraščanja, izobraževanja mladih pacientov, razvijanja skrbi zase idr. Pozornost naj posvetijo tudi razvoju skupin za vrstniško samopomoč.
|