Vlada nasprotuje predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o odvzemu in presaditvi delov človeškega telesa zaradi zdravljenja

Vlada RS je na redni seji 25. 3. 2010 sklenila, da nasprotuje predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o odvzemu in presaditvi delov človeškega telesa zaradi zdravljenja (ZOPDCT-A), ki ga je Državnemu zboru Republike Slovenije v obravnavo predložil Državni svet Republike Slovenije. Vlada RS nalaga Ministrstvu za zdravje, da pripravi nov predlog zakona oziroma spremembe in dopolnitve Zakona o odvzemu in presaditvi delov človeškega telesa zaradi zdravljenja.

Vlada RS načelno podpira spremembe veljavnega zakona, ki bi pripomogle k večjemu številu darovalcev delov človeškega telesa zaradi zdravljenja, vendar pa predlogu nasprotuje iz naslednjih razlogov:

1. Koncept obstoječega zakona se v bistvenem delu spreminja, zato bi bilo ob splošnem strinjanju treba pripraviti nov zakon in ne le sprememb in dopolnitev obstoječega zakona. Ta zahteva privolitev tako prejemnika kot darovalca glede odvzema in presaditve delov človeškega telesa zaradi zdravljenja. Predlog sprememb pa vnaša novo kategorijo, to je domnevno privolitev, v skladu s katero bi bili darovalci vsi, ki temu ne bi izrecno nasprotovali, vendar pa se nobena odstranitev organov ne sme opraviti, če obstaja (ali se domneva) ugovor s strani pokojnika. Nepravilno bi bilo, če bi isti zakon v določbah, ki se nanašajo na prejemnika, določal, da se presaditev lahko opravi, če prejemnik pred posegom v to privoli, v delu, ki se nanaša na odvzem delov telesa umrle osebe, pa predvidel, da se ta s posegom strinja, ker temu ni izrecno nasprotovala. Domneva, da molk pomeni privolitev oziroma da vsak privoli v odvzem kot v akt človeške solidarnosti, ni splošno sprejeta. Poseg mora biti odvisen od človekove resnične volje. Temeljna načela darovanja so solidarnost, brezplačnost, anonimnost, pri čemer se skrbno proučijo vse druge možnosti oblik zdravljenja in dokaže medicinska upravičenost posega. S predlaganimi spremembami se posega v avtonomnost posameznika, v njegovo dostojanstvo, v njegovo od rojstva neodtujljivo pravico do razpolaganja z lastnim telesom, zato je treba takšne posege, ki so lahko moralno in etično sporni, utemeljiti predvsem z vidika varstva človekovih pravic in svoboščin. Vsak posameznik se po lastni volji odloči ali bo daroval dele svojega telesa, zato je enako sporna tudi določba zdaj veljavnega zakona, ki svojcem daje pravico, da ravnajo v nasprotju z voljo posameznika, tj. če se je ta za časa življenja opredelil kot darovalec, potem pa svojci odvzemu nasprotujejo. Tudi predvidena sprememba te ureditve, četudi gre za uveljavljanje univerzalnega darovanja, še vedno svojcem daje to pravico.

Pravno gledano je truplo ''stvar'' posebne vrste, zato zanj veljajo posebna pravila, ki ne izhajajo iz lastninskega koncepta, ampak iz osebnostne pravice umrlega. V zvezi s truplom obstajata osebnostna pravica umrlega in pravica svojcev, da skrbijo za umrlega. Prva pravica učinkuje tudi po smrti in narekuje predvsem spoštovanje volje umrlega glede tega, kaj se bo zgodilo z njegovim truplom. Ta pravica je tista, ki prepoveduje vsa ravnanja, ki bi bila v nasprotju z voljo umrlega. Pravica skrbi za umrlega pa daje svojcem pravico poskrbeti za pokop, skrbeti za grob, če se je tako odločil pokojnik in tudi pravico odločati o tem, kaj se bo zgodilo s truplom, nikakor pa samo zaradi določenega sorodstvenega ali siceršnjega odnosa s pokojnikom svojcem ne daje pravice odločati ali se pokojnemu odvzamejo deli njegovega telesa. Predlagana ureditev bi bila v nasprotju s 35. členom Ustave RS, na podlagi katere sta zagotovljeni nedotakljivost človekove telesne celovitosti in osebnostnih pravic.

2. Predlog ne upošteva določbe 4. odstavka 181. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 55/08 in 39/09). Ta pravi, da se zdravnik, ki komu vzame del telesa zaradi presaditve ali presadi komu del telesa ne da bi si prej pridobil na predpisani način izjavljeno privolitev dajalca in prejemnika ali njunih zakonitih zastopnikov, kaznuje z zaporom od treh mesecev do petih let.

3. Člani Etične komisije za presaditve so se sicer s predlogom sprememb strinjali, vendar so opozorili, da je treba o nameravanih spremembah temeljito informirati strokovno in ostalo javnost. Z neprimernim uvajanjem sprememb bi lahko povzročili splošno nezaupanje v tovrstno vejo medicine in dosegli nasprotni učinek od pričakovanega.

Nazaj